Ivana Maksić

Boljševiki ne nosijo spalne srajce
Krc, krc, po zobeh stopnic
Stopamo smelo, nikoli na kolenih
So letele pelerine gospa
Bog ne more v krsto, Bog ne paše v grob
Nadežda se posmehuje prazni postelji
Vrže me na vlak, pretihotapi me
Hočem, da me srkneš kot vodko, na eks
Vilice za šarkelj bodo letele z balkonov
Kot kapitalistične granate
Vrni nasmeh na svoje ležišče
Marširamo: nikoli več
Njihovi žepi, polnjeni z našimi žepi
Prevrnili smo se, vsi rudarji, do zadnjega, kot dež
Naši otroci in njihove žlice ribjega olja v soboto
Kobila je na sebi zbirala slano
Solza ji je ledenela pri minus trideset
Nadežda je sebi kradoma priredila pillow talk
V snu je poljubila napeto puško
Majakovskemu je izginil kozarec marmelade
Zbrisana kot Ljilja na fotografiji z drevesom¸
Pridi, šepetaj mi kot gugalnica
Razlival se ti bom po prsih, grlo
Na križišču. Poljubno me retuširaj.
Vojak, breja kobila noče čakati.
Posesaj komunizem z mlekom,
Naj ti ob pravem času kopljejo jame, sin.
Boljševiki ne nosijo spalne srajce.

(prevedel Vid Sagadin Žigon)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s