Pesem za Jureta Detelo

Iztok Osojnik

To je že nevemkatera pesem zate Jure,
vsake štiri leta spišem novo, ne da bi
me k temu priganjali zunanji razlogi.
Ponavljati že napisane reči se mi
ne zdi produktivno. Tvoja zbirka
Mah in srebro bo kmalu v prevodu
izšla v New Yorku, kar je edino
pošteno. Že zdavnaj bi te morali
objaviti na tujem. Na Poljskem je izšel
izbor, nekaj pesmi je Fiona objavila
v Angliji. O tebi smo veliko pisali,
ti posvetili simpozij, o tebi predavali
na tujem, nazadnje v Kalkuti v Indiji.
Toliko zmoremo, še vedno smo
obstranci, časi so drugačni, ne pa navade,
a še vedno hodim po poteh, ki sva jih
snovala skupaj. Prej robnih kot obrobnih.
Trenutno ni najboljši čas za pesmi,
a kateri bi lahko bil boljši, če ne prav
ta. Kiham, majske trave mi vsako
leto otežijo dihanje. Pred tednom dni sem
o tebi govoril po radiu, končujem pesmi,
ki jih pišem na predlogo tvoje zbirke
Mah in srebro. Kar nekaj časa mi je vzelo,
da sem se prebil tudi čez to pesem, mislim,
nisi morilec, te pa razumem, vem, o kakšni
odgovornosti si pisal. V svetu si iskal pomene
glasov in v njih spoznaval samoto groze
pred tujim trpljenjem. Svet se zaradi tega ne
bo spremenil, a ti majhni posegi so odprli
globoko rano vesolja. Ne zaradi preživetja,
ampak v kolektivnem uničevanju, za
zločine samomorilskih bitij, ki so kot prvo
svojega boga umorili iz oblastnega pohlepa.
Zločin je večen: nisem sodeloval, a živel
sem med njimi. Drugo sta prah in pepel.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s