Ernest Alilović

nebo je raztrgalo odejo oblakov
in spustilo svež mraz skozi raztrganine
tako zatohlo je tu notri ti rečem
ne bom tratil denarja za gretje
pogrel se bom sam mi rečeš
pogrel si bom riž
ki sem ti ga naredil včeraj
pa si rekel da je preveč nasiten
te to na kaj spominja mi rečeš
ne se ti zlažem zlažem zlažem
ostaneva vsak na svojem koncu
postelje blazine na tleh
dva bežeča zapornika
tebi sem prepustil steno
da se nanjo nasloniš
ker je mehkejša od mojega ramena
vidiš me
jaz pa tebe nočem
kako si neizmerno tam
tkanina vesolja te komaj drži
in se ne zanašaš več nanjo
in mi rečeš naj naredim isto
in ti rečem da je tu notri
preveč zatohlo