* * *

Aja Zamolo

Kaj pa če je vse oglato na način, da potoki besed
ne morejo zgladiti robov, ne morejo steči, brez da bi jemali,
brez da bi vedeli, da so druge poti in druge oblike, drug občutek pod prsti.
Kaj pa če je vse oglato na način, da ko gladiš robove
in se ti ne upogibajo, pritiskaš vedno močneje,
kot odpiranje stvari, zlepljenih od prahu in maščobe iz kuhinje,
ko tako pritiskaš vedno močneje in malo veš; ni druge poti
kot da se ustaviš, ko se začne drobit, otrpneš za trenutek,
daš prostor teatralnosti, postojiš za navidezno refleksijo,
ki je tam, vsemu navkljub, potem stopiš korak v nepokošeno travo
in dlje – po naključnih cestah paseš prah.
Drobce bodo pojedli tisti, ki so stali ob strani in vedeli,
da je neizbežno. Kot jutro po prekratki noči, kot mrak na pol poti v dolino.
Ker stvari so pač lahko oglate na ta način, ne da bi opazili.
Zakaj torej pustiti čas viseti iz robov, brez poskušanj,
brez vedenja, da so stvari, ki zahtevajo več kot besede.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s