Nada Kavčič

Črta neba,
ustvarjena
v mežiku.

Ki bo
z nekaj kapljami
potu
usedlina.
Bo tiho šumenje.

Ti pa: naj bo grom,
lesk jezikov,
krogla na poti iz telesa,
ki z glasovi išče,
kje je površina.

Ti pa: naj bo črta razdvojena,
poti iz nje ožilja novih bitij,
svet pogovor, premik v neznano.
Globina ni nikoli pregloboka.
Črta kopni.
Bel prostor, upanje, na videz nujno.
Kriterij pesmi je nevarnost.
Ti pa: naj bo kriterij označevanja,
naj bo resnično in nepopustljivo.

Črta, oznanjaj svojo razpuščenost.
Ti pa: naj bo dež,
ki poje na obali.
Naj izpira ta vonj iz peska,
naj nosi ta izbruh kot kelih.